PRAVA POT K DOBREMU STANU, ALI ENA BESEDA OB PRAVIM ČASI.
Nekaj za vsakega človeka.
Na prvo iz Angleškega v Nemški, zdaj pa s prvolenjam Višji Gosposke v Slovenski Jezik prestavljena.
V Gradcu 1812.
Natisnjena in se najde pri Aloiziju Tušu, Bukvarju.
Ljubi Slovenci! Tu imate ene nove Bukvice polne lepih in nucnih (ali haslivih) naukov, kateri pokažejo, skozi kaj si človek največ svoj stan pohujša, in na kaj za eno vižo si on zopet tegaistega pobolšati zamore. Te Bukvice je najnaprvo v polnočni Ameriki*) en imeniten in visoko učen Mož, z imenom Benjamin Franklin*) v Angleškem ali Englenderskem jeziki spilal, in jim to ime dal: Ubogi Rihard ali Pot k dobremu stanu; po tem so bile na Nemško, zdaj pa, ljubi Slovenci, k vašemu pridu in podučenju na Slovensko prestavljene. Berite jih radi, in si globoko v srce zapišite, kar boste brali; in če boste te nauke, kateri so v teh Bukvicah zapopadeni, zvesto in skrbno posnemali in nasledovali, znate trdno upanje imeti, da boste srečno in veselo živeli. In ako to dosežeta, bo vaša sreča največji plačilo in veselje za tega, kateri je iz ljubezni proti vam te Bukvice po vašim jeziki prenaredil.
V Gradcu 25. d. Sušca (Marca) 1812.
Joanez Nep. Primic, Učenik Slovenskega Jezika, in Pisar v Cesarsko-Kraljevim Šolskem Bukviši.
Sleherni človek želi premožen biti! Le malo steza je katere k premoženju pelajo, pa veliko jih je, katere le, proč odvračajo, če ravno se nam zdi, da tja pelajo.
Take zapelive poti od pravih razločiti, je umetnost (kunšt) življenja. Poslušajte, ljubi ravenmeščani, kaj sem od tega enega modrega moža govoriti slišal (čul).
Njegove besede so meni globoko v srce šle, in jaz menim, da vam, posebno v pričejočim časi, z enim tako dobrim in nucnim (haslivim) svetom ne bom malovreden dar prinesel. Jaz sem se oni dan (v novič) na enim tržiši z mojim konjam ustavil, kjer je veliko ljudstva pri licitiringi štacunskega blaga vkupaj stalo. Ker ura za prodajo še ni bla odbila, so se mejtim (ta cajt) od hudih časov pogovarjali, in eden izmed njih je enega preprostega, snažno (čedno) oblečenega starega moža, kateri je že vso belo glavo imel, kakor golob, tako nagovoril: Prosim vas, Oče Abraham, povejte nam, kaj se vam zdi od sedanjih časov? Ali ne bodo leti težki davki (te težke dače) deželo čisto k nič pripravili (e)? Kaj za en svit nam vi daste? − Oče Abraham vstane, in tako odgovori: Ako želite moj svit zaslišati, vam ga hočem ob kratkim dati; zakaj zastopnemu in pametnemu je ena beseda zadosti kakor ubogi Rihard pravi. Vsi so svoje žele zedinili in ga prosili, da bi jim čez to reč svoje misli razodel, in, po tem ker so se okoli njega vstopili, je on tako na dalje govoril:
Prijatelji! reče on, davki (ali dače) nas za res močno pritiskajo in terejo; pa ako bi ti, katere nam višji Oblast (regirenga) naklada, še sami bili, katere imamo plačati, mi bi jih vendar še vselej radi odrajtovali; ali mi imamo še marskatere druge davke (dače), kateri so za nekatere med nami, veliko veliko večji in težju. Mi moremo še enkrat toliko dacije plačat od naše lenobe, trikrat toliko od našega napuha, in štirikrat toliko od naše norosti ali nespameti; in teh davkov (dač) nam ne zamore noben Komisar, kateri bi nam kaki odlog dal, nikdar polahkati ali dolispuliti. Naj že tedaj bo kakor koli hoče, poslušajmo li dober svit, saj se bo za nas že kakšna pomoč iznašla; »Bog pomaga tem, kateri sami sebi pomagajo,« kakor ubogi Rihard pravi.
Prvič. Mi bi takega višega Oblastnika zelo grajali in ga za trdega šteli (štimali), kateri bi od ljudstva terjal (pogrval), da bi vsak deseti del svojega časa za njegov dobiček obrnil; pa lenoba od mnogih izmed nas še veliko vecli terja. Lenoba (umanjost), mej tem ker telesne moči oslabi, nam celo gotovo naše življenje prikrati. »Enako rji (erjavici) lenoba hitrejši izje, kakor delo, izgloda, ker vendar en nucan ključ se zmeram sveti.« Zatega volo, »ako svoje življenje ljubiš, nikar časa po nepridnim ne gubi (trati); zakaj čas je osnova, iz katere je življenje stkano. »Koliko časa več vendar, kakor je treba, z spanjem potratimo, in ne pomislimo,« da lisica v spanju nobene kokoši ne ulovi (ne ujame), in da se bomo po smrti v grobu (v jami) zadosti naspali,« kakor ubogi Rihard pravi. Če je tedaj čas med vami rečmi najžlahtnejši, tak more poguba časa največja potrata biti; zakaj »izgubleni čas se nikdar več ne najde, in kar mi zadosti časa imenujemo, je na zadnje zmeram še vse premalo.«
Zbudimo se tedaj iz našega ostudnega nemarnega življenja k pravi in pridni delavnosti, tak bomo z pridnostjo (z flisom) več, in sicer z manjši težavo opravili. Lenoba sturi, da nas vse ztežko, pridnost in delavnost pa, da nas vse z lahko stane; in kdor pozno (kesno) vstane, more cel ljubi dan gnocati, in vendar svoje delo še le komaj pri trdni noči opravi, ker se lenoba tako počasi iz mesta prestopa, da ji uboštvo in revščina kmalu na pete stopi. Sam svoje delo od sebe odganjaj, namesto da bi tebe delo gonilo, in
»Ako zgodaj spat greš, zgodaj vstaneš vu življenje,
Boš modro zadobil, zdravje in premoženje?«
Kaj pomaga tedaj želeti in upati bolši čase? Pričejoči čas si prizadevajmo bolši kuriti! Kdor hoče priden in delaven biti, mu ni treba prazne žele imeti, in kdor v upanju živi, v jetiki (sušici) umerje.
»Če hočeš kaj si pridobsti, se moreš trudit in potiti; − Če tedaj nimaš gruntne zemle, Tak ročno vzemi delo v roke!«
in ako bi le en blek zemlje imel, bi bila težka štibra na-njo naložena.
»Za res je tudi vsak antvrh in baratija Tak dobra kakor grunt in zemlja in domačija.«
In »kdor ima en stan, ima prostor za dobiček in čast,« kakor ubogi Rihard pravi; pa potlej more tudi prav pridno delati in si prizadeti dolžnosti svojega stanu zvesto dopolniti, sicer mu ne bo njegov stan nič pomagal, štibro ali davke plačati. Priden in delaven človek, nikdar od vsega hudega konec ne vzame: zakaj če ravno, lakota v hišo pridnega moža polka (pokuka), pa noter iti se vendar ne podstopi.
Tudi valpet (župan) in rihtni hlapec (birič) ne bosta v hišo prišla; zakaj pridnost in delavnost plača svoje dolge, mejtim ker jih zdvojuvanje (scaganje) le pomnoži (poveča); − in ako lih nobenega šaca (kinča) ne najdete, in noben bogat žlahtnik vam po svoji smrti nič ne zapusti (ne zašasa), tak imate vedeti, da je pridnost mati prave sreče, in Bog vse darove iztlije čez pridnega in delavnega človeka.
»Ker še nemarni trdno spijo, pojdi ti orat, In boš zadosti žita jmel za dom in za prodat.«
»Delaj dokler je še danes; zakaj ne moreš vedeti, ako te jutri ne bo nič mudilo.« − »En sam danes je toliko vreden, kakor dva jutri,« pravi ubogi Rihard, in »nikdar na jutri ne odlašaj (ne odlagaj) kar danes sturiti zamoreš.« Ako bi eden izmed vas hlapec bil, ali bi ga ne bilo sram, ako bi ga njegov gospodar v pohajkvanju ali postopanju zalotil (zalezel)? In niste vi sami svoji gospodarji? Naj vas tedaj samih sebe bo sram, postopati ali pohajkvati in v lenobi živeti, dokler imate tolko delati sami za-se, za vašo družino, za vašo domovino (materno zemljo), za vašega dobrega višega Oblastnika. Nucajte vaše orodje (vašo rištingo) brez počitka, in spomnite se, da mačka v rokavicah miši ne lovi,« kakor ubogi (bore) Rihard pravi.
Res je, veliko je dela, in morebit imate šibke roke; pa le pridno in ročno delajte, in vi boste velike izdelke videli; zakaj veliko kapel vode še celo kamen izvetli, in skozi pridnost (flis) in potrpljenje je ena miška eno debelo brodarsko (čolnarsko) vrv pregrizla, in
»Če le dolgo sekaš more past’ Enkrat tudi nar ti večji hrast.«
Že se mi zdi, da eden med vami poreče: »Ali si človek ne sme celo nič pokoja prvoščiti?« Jaz ti čem povedati, prijatelj, kaj bore Rihard pravi: »Dobro obračuj z tvojim časom, ravno za to ker hočeš pokoj zadobiti, in ker nobena minuta ni v tvojih rokah, tedaj nobene ure ne zavrzi.«
Pokoj je mirni čas za kaj nucnega (koristnega, haslivega.) Toti mirni čas bo priden in delaven človek dosegel, leni pa in nemarni nikdar; zakaj velik razloček je med mirnim in pokojnim življenjam, ter med pohajkvanjem in postopanjem. Njih veliko je hotelo mehko in dobrovolno življenje pelati; pa njih mošna se je hitro izpraznila, in oni so v uboštvo in revščino zabredli, mejtim ker je pridnost in delavnost drugim trošt (oveselenje), bogastvo in čislanje pri ljudeh pridobila.
Bejži pred kratkočasnostmi in one bodo za teboj hodile. Pridna predica ima lep praženj ošpekel, in, pravi ubogi Rihard,
»Kar jaz tak lepo čredo jmam in dve kravi, Me vsak nagovori in dobro jutro! pravi.«
Drugič. Mi moremo pa tudi v naši pridnosti in delavnosti stanovitni, trdni in skrbni biti, naše lastne opravila z lastnimi očmi prevideti, in ne preveč drugim ljudem zaupati; zakaj, pravi ubogi Rihard:
»Nobeno gospadarstvo in noben drevo, Katero ven in ven premena svoje mesto, Ne more biti tako dobro, kakor gospodarstvo in drevo, Katero skozi ostane mu kraju zvesto.«
»Trikrat se preseliti, je tako hudo, kakor enkrat pogoreti.« − »Obdrži tvojo štacuno, te bo že živela.« Ako hočeš vedeti, če je tvoje opravilo sturjeno, tak sam pojdi; če ne, pa koga drugega pošli;« ali pa tudi
»Če hočeš, da plug ima dobro in prav orati, Ga moreš sam ti vižat in za-njega sam držati.«
»,Oko Gospodarjavo sturi več, kakor obedve njegove roke,« — Pre malo skrbnosti več, škodi, kakor pre malo znanja in zastopnosti, in kdor na delavce ne gleda, ta jim sam žakel (malho) drži.« Kateri drugim preveč skrbi prepustijo, sami sebe k nič pripravijo: zakaj v posvetnih rečeh ne pomaga zaupanje, temveč nezaupanje. Le lahna skrbnost pomagaj za tega volo, ako hočeš zvestega hlapca imeti, in takega, kateri tebi dobro dopade, tak sam sebi služi. Ena majhna zanikrnost ali vnemarpuščanje zna veliko nesreče na glavo nakopati: zakaj, ker enega žeblja (žeblja) ni bilo, se je podkva izgubila; ker podkve ni bilo, se je konj izgubil, ini ker konja ni bilo, je bil tudi konjnik (jezdič) izgublen; zakaj on je bil od sovražnika ujet in posekan − vse za volo tega, ker je iz prvič v nemar pustil in ni gledal, da bi se ne bil žebelj od podkve izgubil.
Tretjič. Toliko, prijatelji moji, od pridnosti in skrbnosti za svoje lastne opravila. Pa vse to ni zadosti; mi moremo tudi varovati (šparati), kar smo si pridobili, ako hočemo, da bi nam naša pridnost in delavnost gotove dobičke, nesla.
Človek, kateri ne zna dobro varovati, kar si pridobi, se bo svoje žive dni zapstonj trudil in upral; kadar bo umrl, morebit še treh reparjev v varžati ne bo imel. Debele in mastne pojedine − pa kumrn in pust testoment in,
»Marskero premoženje je že raztepeno, Ravno tak hitro, kakor je bilo pridobleno, Kar bi rajši kmečke ženice Žlahtne Gospe ble kakor kmetice; Kar možaki namesto sekat in kopat, Hočejo raje po mestno nemarno postopat.«
Ako hočte obogatiti, mislite na šparanje tako dobro kakor na pridobivanje. Amerika *) Španiole **) ni bolj bogate sturila; zakaj njih vendavki (potroški) so bili večji, kakor prihodki. Proč tedaj z vašimi dragimi norostmi, in vi ne boste več tožili čez hude čase, velike in težke davke (dače), in da vašo družino težko redite; zakaj
»Katir se na igro, golfijo in pijančevanje poda, Ob premoženje pride, in se v nadloge zakopa.«
Zraven tega: »kar vas ena sama pregreha košta, z tem bi lahko dva otroka preredili.« Morebit da tudi mislite: včasih en glažek boljšega vina, ena božja pot, kakšen bolši košček mesa na mizi, lepše in tanjši pražnja obleka, in včasih eno malo dobre vole biti, to ja ne more tolko dati: pa spomnite se: »veliko vinarjev sturi en rajniš.« Varujte se majhnih vendavkov (potroškov): »ena majhna razpoka (špranja) je že dostikrat zrok (uržah) bila, da se je največja barka potopila,« pravi ubogi Rihard, in drugi:
»Goste pojedine streho predro, suknjo raztrgajo. Po sveti poženo.«
in en drugi krat: »Norci dajejo gostarije, ti pametni jih pa uživajo.«
Tukaj ste zdaj vsi vkup pri prodaji teh igrač in tega blaga za ofert. Vi te reči za dobre štejete; pa ako ne boste sami na-se gledali, znajo enemu ali drugemu med vami škodljive poslati. Vi bi radi, da bi se dober kup prodale; morebit se bodo še bolj ceno, kakor so vredne; pa če vam jih za res treba ni, vam morejo še vselej predrage biti. Pomislite, kaj ubogi Rihard pravi: »Kupi si, kar ti treba ni, in ti boš kmalu (skoraj) to potrebno prodati mogel; ali pa to: »pred enim predobrim kupom si vselej eno malo pomisli.« On hoče reči: da je blago morebit le na oči tako dober kup, pa ne v resnici; ali pa, da en tak kup, ker te v tvojim potrebnim opravili pritiska in dol deva, je tebi k večji škodi, kakor k dobičku. Zakaj na enim drugim mestu pravi on: »Veliko jih je k nič prišlo, za to, ker so vse preveč dober kup kupili.« Zraven tega je tudi nespametno, za eno reč denar (penezov) vendati, za katerega nam bo kmalu žal; in vendar se vsak dan pri kupčevanju, in licitiringah taki norci vidijo, kateri brez vsega pomisleka prav brvežno denarje ven mečejo. Veliko je takih norcev, kateri so mošnjo izpraznili, da bi nje ljudje od zad videli, kako so lepo oblečeni, in so z lačnim trebuhom domov iti, in pustiti mogli, da so otroci in žena skoraj od lakoti konec vzeli. Židane (svilnaste) in tofentaste, škorlataste in žametove oblačila ogenj na ognejši pogasijo,« pravi bore Rihard. Take reči ni so zelo potrebne za življenje, brez njih se lahko prebo, k večjim so le za ofert in štimanje; in le zato, ker so lepe vidit, bi potreba bilo, nje imeti? Skozi tako in drugo nerodno življenje ti pražni in gosposki ljudje obubožajo, in morejo na zadnje od tistih na posodbo jemati, katere so popred komaj z enim očesom po strani pogledali, kateri so pa skozi pridnost in šparanje na svojim mestu dobro obstali. Iz tega se lahko dolivzame: »da je Kmet višji, kadar na nogah stoji, kakor en žlahten Gospod kadar kleči,« pravi ubogi Rihard. Morebit so ubogi ljudje precej dosti porbali, pa niso znali z porbanim blagom dobro obračati. So si mislili: saj je dan, noč ne bo nikdar; en malo od toliko blaga ponucati, ni vredno v misel jemati; pa »kdor iz močnate lajte le zmeram vengrabi, in nikoli nič moke noter ne uspe, kmalu do dna pride,« pravi ubogi Rihard, in, »potem ker se je že štirina posušila, potlej še le vrednost vode spoznajo.« Pa to bi bili lahko popred vedeli, ako bi le bli hoteli dober svit očeta Riharda poslušati. »Ako hočte vedeti, kaj denar vela,« pravi on, tak pojdte in skusite eno šumo denarjev pohoditi.
»Kdor denarje na posodbo da, Si na glavo skrbi nakopa,«
govori Rihard na dalje, in za res, skrbi ima tudi tisti kateri je ljudem posodil, kadar spet svoje denarje (penezo) nazaj terja. Ubogi Rihard zopet pravi: »Ni tako velike in nedležne norosti, kakor je ofert ali napuh v oblačili; preden svojo trmo vprašaš, moreš popred svojo mošnjo povprašati.« »Ofert je tako nedležen in silni berač, kakor potreba, ja še veliko nesramnejši.« Če ste si enkrat eno reč po novi šegi (po novim furmu) kupili, potlej jih morete še deset kupiti, da vas bo vsaj vidit, kakor da bi bili iz enega modlo vliti »ali,« pravi bore Rihard, »lažje je prve žele čisto pokončati, kakor potlej vsem ustreči, katere iz njih izvirajo.« Sploh pa je to za ubožne ljudi tako neumno in nespametno, ker hočejo tem bogatim v vsak reči enako delati, kakor za žabo, ako bi se hotela tako močno napihniti, da bi bila tako velika kakor vol.
»Ena velika barka se zna na globoko morje podati, Majhna ladjca more pri kraju ostati.«
Ali takišna norost je tudi kmalu pokorjena (poštrafana); zakaj, kakor ubogi Rihard pravi, »ofert obpoldne pri nečimrnosti obedva (kosi), in zvečer pri zaničevanju večerja;« ali pa, »ofert (gizdost) kosi pri obilnosti, obedva pri uboštvi, in večerja pri sramoti. »In pri vsem tem, čemu je ta vnajna bleščeča čenčarija, za katero marskeden tolko vaga, in tolko trpi?« Ona ne more ne zdravja dati, ne bolečine potolažiti, tudi ne poviša zasluženje nobenega človeka, temveč napravi nevoščljlivost, in nesrečo hitrejši pripela.
Pa kaj more še to za ena velika nespamet in norost biti, za volo takih praznih in čisto nepotrebnih reči se v dolge zakopati? V pogodbah te licitiringe nam bo na šest mesecev upano, in to je morebit marskrega izmed nas zapelalo, da je sem prišel, ker sicer brez gotovega denarja ne moremo biti, pa se zanašamo, da bomo tukaj zamogli tudi brez denarjev ljudje po novi šegi postati.
Ali oh! le premislite eno malo, kaj sturite, ako se v dolgove zakopate; vi daste enemu drugemu oblast čez vašo svojbodnost (frajost); če ne boste mogli ob pravim časi dolge poplačati, se boste sramovali vašega posojvalca (upavca) zagledati, bali se boste z njim govoriti; kakor en ubogi grešnik, ki ne zna pet šteti, boste pred njim stali, in se tresli ko šiba na vodi in jecali (keklali), kadar se boste hoteli izgovarjati; na to vižo se boste počasi odvadili, resnico govoriti, in se boste na ostudno, očitno laganje podali; zakaj, »druga pregreha je lagati,« kakor stari Rihard govori. Na enim drugim mestu pravi Rihard: »Laž dolgovu na hrbti jezdi,« to je, človek, kateri se zadolži, se lagati navadi, ker bi se vendar prostorojen in svojboden človek ne imel sramovati ali bati, enega človeka videti ali z njim govoriti. Pa uboštvo človeku dostikrat vso moč in trdnost svojega srca, in vso krepost ali čednost odvzame; in »težko je pri praznim žakli po koncu stati in ne omahniti,« to se pravi: kdor svoje premoženje skozi nerodno življenje po gozdovi požene in svoje skrinje in omare izprazni, žalosten in klavaren postane, vse veselje k delu izgubi, in človek, kateremu se delati toži (traga), je k vsak pregrehi nagnjen, on se navadi pokopati, pijančevati, golfati, krasti, ubijati, ropati, tolovajiti, in in kakšen konec en tak človek vzame?
»Kakršno življenje, takšna smrt.«
Kaj bi vi pač od enega takega Kralja mislili, kateri bi vam pod štrafingo ječe prepovedal, lepe, drage oblačila (gvante) nositi? Ali bi se vi čez to gori ne držali in rekli, da ste svojbodni, in da imate pravico se nositi in gvantati, kakor se Vam polubi, da je ena taka prepoved prikrajšanje in oskrunenje vaših pravic, in da je en tak Kralj en tiran? In vendar, če prav premislite, ali se ne boste sami z temi tiranskimi ketnami vklenili, ako se za to oblačilno čenčarijo v dolge zakopate? Zakaj, vaš posojvalec vam zna kadarkoli hoče, vašo svojbodnost odvzeti, vas v keho zapreti pustiti, če ne boste plačati zamogli.
Kadar ste enkrat za blago zglihali, boste morebit na plačilo malo mislili; ali pomislite, kaj ubogi Rihard pravi: »Posojvalci vse bolj trdno v glavi obdržijo, kakor dolžniki; oni so polni babjih vraž, in na vse zaznamovane dni in čase skrbno mislijo.« Brišt (odlog) preteče, preden ste si v svesti, in vi ste terjani, preden vam je v glavo padlo, dolge poplačati; pa če lih resnično na vaše dolge mislite, vam bo vendar čas, kateri se je vam od konca dolg zdel, na zadnje prav prav kratek naprej prišel; vam se bo zdelo, da si je čas na pete, kakor že zdavnaj na pleča, peruti (repetnice) privezal.
Tisti imajo kratek post, kateri so denarje dolžni in katere morejo o veliki noči vrniti. Zdaj morebit še menite, da ste v dobrim stanu, da vam še sreče sonce seje, in mislite, včasih en malo čez žnoro mahniti, ja ne more tolko škodovati; pa
»Na potrebo in starost misli, šparaj, dokler si še v stan, Sonce zjutrišno nam seje Le en majhen čas na dan.«
Dobiček se zna le včasih in negvišno vam primeriti; vendavki (potroški) pa vse vaše žive dni stanovitni in gotovi ostanejo. »Lažje je dve peči, iz-zidati, kakor eno samo zmerom gorko (toplo) držati,« pravi bore Rihard, za tega volo rajši brez večerje spat iti, kakor v dolgeh vstati.
»Pošteno pridobivaj, in šparaj kar si pridobiš. Skozi to si vse blago v zlato in srebro premeniš.«
To je ta pravi zlat kamen modrijanski, katerega modrijani že tako dolgo iščejo, kar svet stoji, in ga še dan današni niso našli in če vi ta kamen imate, se gvišno ne boste več mogli čez slabe in hude čase, ali velike in težke davke (dače) potožiti in mrmrati, da jih ne morete plačati.
Ne bodite tedaj leni in nemarni, še enkrat rečem, temveč pridni in delavni! Nikdar praznih rok križem ne držite, ampak držite z njimi rajši plug (drevo) in motiko; ; ne obračajte oči na kvarte, ofert in sladkarije, temveč na vaše hlapce in dekle in delavce, in zadnjič, vse je dobro sturjeno, kar je dobro dokončano, mošnjo v varžati (žepi) obdržite, in jo ven ne jemlite, da bi naroki plačevali, ali pa celo na posodbo vzete denarje noter devali.
Četrtič. Toti nauk, ljubi prijatelji, je na dno (fundament) pameti in modrosti postaven. Pa pri vsem tem nikar se preveč nezanesite na vašo pamet in zastopnost, na vašo pridnost in šparavnost; zakaj ako lih so te reči že same na sebi imenitne in veliko vrednost imajo, bi vam vendar utegnile škodljive biti, če žegna Božjega nimate. Molite tedaj ponižno in z gorečim zaupanjem sleherni dan, da vam Bog vaše delo požegna, in ne bodite neusmiljenega in trdega srca proti timistim, od katerih menite, da zdaj žegna Božjega potrebujejo; temveč užalite (potroštajte) jih, svetvajte in pomagajte jim, kakor veste in znate. Spomnite se, da je tudi pravični Job *) veliko križov in težav pretrpel, in vendar na zadnje srečen postal.
In preden sklenem, le še to od ubogega Riharda: »Skušnja je draga šola; pa norci se ne bodo v nobeni drugi, in komaj v tej šoli kaj naučili,« zakaj resnično je: »dober svit se zamore dati, dobro zadržanje nikdar.« Spomnite se tedaj na stari pregovor: »Komur se ne more svetujeti, temu ni za pomagati,« in, »ako nečte pamet poslušati (čuti), jo boste za trdna (gvišno) čutili, kadar vas bo po prstih krcala,« kakor ubogi Rihard pravi.
Tako je pošten Starček svoje besede končal. Ljudstvo ga je zvesto poslušalo, in mu v vsem prav dalo, kar je govoril: pa hitro so vsi na njegove besede pozabili, in so ravno to sturili, od kogar je nje najbolj odgovarjal: zakaj, brž ko se je licitiringa začela, so jeli vsi eden čez drugega licitirati in kupvati, kakor da bi bili obnoreli.
Jaz pa, popolnoma v srci previžan od resnic, katere sem ravno slišal, sem si trdno naprej vzel, se skozi besede poštenega in častitljivega Sivčika pobolšati, in ako lih sem od konca mislil, si sukna za eno novo sukrijo kupiti, sem zdaj ročno konja zausedel in svoj pot naprej jezdil (jahal), in sklenil, mojo staro suknjo še en čas dalje nositi.
Dragi Prijatelj, ki to bereš, ako hočeš tudi ti to sturiti, bo tvoj dobiček ravno tako velik, kakor moj; ti boš, brez da bi obubožal, svoje davke (dače) lahko plačal, ja, ti boš še celo obogatil, in nič več čez slabe in hude letine tožil; zakaj letine same na sebi niso hude ne dobre, ena letina je ko ta druga; ampak mi smo hudobni, in skozi naše norosti, hudobije in pregrešno življenje letine hujši delamo, kakor bi same na sebi bile.
*) Amerika, to je četrti del Zemlje, ravno na oni strani pod nami, kjer imajo ta čas dan (dan), kadar je pri nas v Evropi noč, in noč, kadar je pri nas dan; kjer ljudje, kadar gredo ali stoje, proti nam noge držijo. − Pred tri sto in devetnajst leti nismo mi Evropejci še nič od Amerike vedeli. Že le v leti 1492. (štirinajst sto dva in devetdeset) po Kristusovim Rojstvu, je en Lah, z imenom Kristof Kolon, toti novi del Zemlje našel (več od tega glej zdolaj stran 15.). Iz Amerike smo dobili veliko novih stvari, katerih pred v naših Deželah nismo poznali, kakor: Krompir (krompir) ali laško repo, turščico ali koruzo (debelačo, fromentin, tabak ali tobak (duhan) , i. d, r.
*) Po vsi pravici se spodobi, da vam, ljubi Slovenci, od, slave polnega življenja in dejanja prvega pisarja tistih Bukvic en malo povem. Zakaj silno dobro in koristno (nucno) je, od življenja enega velikega, v besedi in dejanju imenitnega Moža brati, posebno enega takega, kakor je Benjamin Franklin bil. Veliki Možje nam morejo biti za predklad ali zgled (eksempel), katerega imamo v našim življenju posnemati in vedno pred očmi imeti; skozi branje od takih Mož spoznamo, da človek iz vsakega, tudi najnižjega stanu, skozi pridnost in delavnost, skozi prizadevanje in trudenje, skozi učenost in srčnost po vozki, strmi in z trnjam zaraščeni stezi v veličanski Tempel večne Slave in Časti priti zamore. To nam življenje tega vekoma slavečega Moža pokaže, od katerega bomo zdaj na dalje govorili. Franklin je bil rojen v leti 1760. 17. d. Prosenca ali Januarja v mestu Boston v polnočni Ameriki. On je bil enega svečarja sin. Že iz mladega ja on grozno rad bukve bral. Ker je njegov Oče videl, da njegov sin tako veliko veselje do bukev ima, ga je dal v šolo, in potem ker se je dobro, brati, pisati in rajtati (računati) naučil, k enemu svojih sinov, kateri je v Bostonu natiskavec (Buchdrucker) bil, da bi se pri njemu bukve tiskati učil. Toti antvrh je Franklinu močno dopadel. Tukaj je še le pravo priložnost dobil, svoje uka želno srce z branjam lepih in haslivih (nucnih) bukev napasti. On je bil tudi dober pevec, in je večkrat kako lepo pesem zložil, katero je natisnil (drukal), in prodal; za utržene denarje pa si je kakšne lepe bukve kupil, V svojemu petnajstemu letu je enkrat ene bukve v roke dobil, v katerih je bilo zapisano, da zelišča, zelenjava, sočivje, krompir in močnate jedi so veliko bolj zdrave, kakor meso; zdajci si je naprej vzel za vselej mesne jedi popustiti in le od zelišč živeti. To je njemu prav prav dobro teknilo, tako, da je zmerom cel čas svojega življenja zdrav in vesel bil in prav veliko starost dočakal. – Veliko bi vam znal, ljubi Slovenci, od tega visoko učenega in modrega Moža povedati, kaj je pa vse za dober stan in srečo svoje materne zemlje sturil; pa vi ne zamorete vsega zapopasti. Največ je svojim rojakom skozi to k pravi sreči pomagal, da je lepe nauke od pravičnega, pobožnega in krščinskega zadržanja v mnogiterih bukvah, posebno v Novicah (Ceitungen) in Pratikah ali Kalendrih razširjal. Ena neizrečeno velika, goreča ljubezen proti vsakemu človeku sleherne vere, očitosrčno in pravično zadržanje, veselo in zmerom jasno obličje, priljudno in prijazno govorjenje (gučanje), visoko učena in prebrisana glava, stanovito in neprestrašeno srce v vsak priložnosti in v vsemu svojemu dejanju − to so bile te lepe lastnosti Franklinove, kere so njemu pri vseh ljudeh prisrčno ljubezen in vekoma neumrjoče častitljivo in slavno ime zadobile. V svojih mnogih lepih bukvah je učil od dolžnosti prijateljstva in ljubezni proti bližnjemu; kako imamo čas k dobremu obračati, in kaj dobrotljivost proti ubogim in pridna delavnost za eno veliko srečo slehernemu človeku prinese. Na eno neposnemljivo vižo je znal resnico v lepo dopadljivo oblačilo zaviti, in tako med ljudi spečati; zakaj je dobro vedel, da ljudje golo in nago resnico neradi poslušajo, in da tistemu, ki resnico naravnost na vse usta pove, goslice na glavi zdrobe. Če je tedaj hotel, postavim, nekrščansko zadržanje tistih ljudi mrzlega in kamnitnega srca grajati in svariti, kateri svoje ravenčloveke, ki niso ravno taiste vere, zaničujejo, ali celo sovražijo, jim je njih nelubeznivo in nečloveško življenje, po eksempelnu ali zgledu našega velikega Učenika Jezusa Kristusa, v eni prglihi živo pred oči postavil, kakor postavim: »Abraham, (tako pripoveduje Franklin), je enkrat enega popotnega starčka pod streho vzel, in k svoji mizi posadil; pa popotni ni hotel pred jedjo vsemogočnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje moliti, in je rekel, da nobenega drugega Boga ne spozna, kakor malike svojih očakov. Čez to se Abraham razsrdi, ga popade, iz hiše pahne, in po noči ven v puščavo stepe. Komaj to sturi, kar na enkrat od neba glas Božji zasliši: »Kaj je popotni tujec?« − Abraham odgovori: »Gospod! on ni hotel tebe moliti, za to sem tega nevernika ven pahnil.« Na to Bog reče: »Jaz sem z njim sto in devetdeset let potrpel, ako lih se je čez me vzdignil; in ti, grešni človek, ne moreš eno samo noč z njim potrpljenje imeti?« − Na to reče Abraham: »Jaz sem grešil, Gospod! ne pripusti, da bi se tvoja jeza zoper mene vnela.« In zdajci v puščavo teče, popotnega starčka poišče, v svoj šator nazaj pela, prijazno pogodu, in drugi dan obilno obdarovanega od sebe spusti.« − Tako lepo in dopadljivo je znal Franklin resnice naše svete vere na srce položiti, in prijetne sturiti. − Cel čas svojega življenja ni drugega mislil, kakor, na kaj za eno vižo bi bolj zamogel svoje ravenbrate resnično v pravi srečni stan pripraviti. Pričeoče Bukvice posebno od tega pričujejo. On je tudi bil ta prvi, ki je Magnete ali vremenske štange iznašel, in nas podučil, kako zamoremo z eno železno, na enim koncu špičasto in pozlačeno štango, katera pri hudim vremeni elektriško materijo ali nebeški ogenj na se vleče, ob železnim drati ali čudežni strelo v zemljo odplati in neskodljivo sturiti. V leti 1790. 17. d. Malega Travna ali v štiri in osem desetem leti svoje pridne in delavne starosti se je njegova zadnja ura približala, kjer je ta svet zapustil in v sveti Raj šel, da bi se tam z častitimi Očetmi in Oskrbniki človeškega roda iz vseh vekov ali časov za vselej združil. Pred svojo smrtjo si je on sam en Epitafij ali napis za svoje pokopališče naredil, kateri zasluži, da ga v spominu ohranimo: »Tu počiva, da bo črvam jed postalo, truplo natiskavca, Benjamina Franklina, kakor plotnice od enih starih bukev, v katerih so listiki ali platelci oguleni, napis ali ime bukev pa in zlato proč izbrisano. Ali bukve same ne bodo izgublene; zakaj bodo (tako zaupa) drugič v eni novi in lepi naložbi na svetlobo prišle, pregledane in popravljene od Stranika.« (On govori od vstajenja svojega trupla na sodni dan, in obudenja tegaistega k večnemu življenju,) Njegovo smrt niso samo njegovi prijatelji, ne samo cela polnočna Amerika, temveč cele Kraljestva in Dežele poceli Evropi objokvale. Povsod so njegov spomin z veliko žalostjo obhajali. Franklinovo življenje nam pokaže, kaj človek zamore sturiti, kateri resnično voljo ima, žlahtne moči svojega neumrjočega Duha skrbno obdelovati in za srečo svojih ravenčlovekov obračati. Ljubeznivi, mladi Slovenec, ali se niso pri branju od življenja tega imenitnega in slavnega Moža v tvojim srci žele vžgale njemu enak postati? Imam trdno upanje, da moje besede niso na kamnitno zemljo padli. Z Bogom, ljubi Slovenec!
*) Amerika, to je četrti del naše Zemlje, kakor smo že zgoraj v Predgovori rekli. Zemlja, na kateri prebivamo, ima pet delov ali talov, kateri se imenujejo: Azija, Evropa, Afrika, Amerika in Polinezija ali Avstralija. V Aziji je bil Kristus rojen, v Evropi smo mi, v Afriki so črni ljudje, Zamorci imenovami, Amerika je nam Evropejcem še le pred tri sto leti in nekaj čez, znana popostala, in Polinezija ali Avstralija je se le v pretečenem stoletju od Angležev ali Englendarjev iznajdena bila. Ker vem, da Slovenci radi lepe Historije slišijo, hočem tedaj tukaj, kjer se je ravno priložnost primerila, malo bolj na dalje povedati, kdo, kdaj in kako je na prvo Ameriko iznašel. − En Mož, poln velikega in močnega Duha, je svoje oči na to drugo polovico naše zemlje obrnil. Kristof Kolon je bil ta neumrjoči, z večno slavo ovenčani Mož. On je bil rojen na Laškem v primorskim Mestu Genua. Od mladih dni je na morju služil, in je, bil prav vajen in zastopen mornar. Poznejši se je v Portugalijo podal in v Lizaboni, poglavitmmu mestu, katero pri morju leži, vselil. (Od Lizabone ste vi, ljubi Slovenci, gvišno že pravit slišali; glejte, to je ravno tisto mesto, od katerega so nam stari ljudje pripovedovali, da se je bilo (v leti 1756. na vseh Svetnikov dan) pri enemu velikima potresu pogreznilo. Na Kranjskem je bila še, ena Pesem od te žalostne prigodbe zložena, katera je bila v več krajih znana, in katero je prestavlavec teh Bukvic v svoji mladosti dostikrat peti slišal.) Ker je Kolon videl, da je veliko srčnih mornarjev svojo srečo na morju našlo, si je tudi on naprej vzel, ravno tudi na morju to svojo poskusiti. On začne tedaj obraz Zemlje premišlovati, in se skozi en slabi deželni obraz, na kateremu je bila Zemlja izobražena, popolnoma prepriča, da je Zemlja okrogla, in da ravno za tega volo na oni strani pod nami morejo še nove dežele biti, kjer ljudje in druge stvari prebivajo. Zraven tega je Kolon tudi druge zroke ali uržahe imel, kateri so ga v njegovim prepričanju še bolj potrdili. Prvič si je mislil: ta del Zemlje, kjer Evropa, Azija in Afrika ležijo, je veliko manjši, kakor ta drugi del, kjer ni drugega ko samo morje: to pa vendar ne more biti, da bi bilo tolko morja več, kakor suhega, na eni strani Zemlje, ker bi se morje pred ali potlej moglo čez celo Zemljo razliti. Drugič. Vera nas uči, da je Bog vse modro naredil, kar je stvaril; pa zoper njegovo modrost bi bilo, ako bi bil to drugo polovico Zemlje brez dežel in človekov prazno pustil. Tretjič je Kolon vedel, da je enkrat en Portugalski mornar, kateri se je bil daleč po Atlanskemu Morju proti sončnemu zahodu pelal, en velik kos obtesanega lesa na morju ujel. Četrtič je on slišal, da je morje, potem ker je veter dolgo časa od večera sem vlekel, z korenom izdrte drevesa, ja enkrat celo dva mrtva človeka, katera nista ne Evropejcem, ne Afrikanom podobna bila, pri Acorskih Otokih ven na suho vrglo i. t. d. Iz vsega tega je on sklenil, da more na oni strani Zemlje še več Dežel biti. Zdaj si trdno naprej vzame, si vso mu jo prizadeti, da bi tvojo veliko misel v dejanje prebrniti in svoje goreče žele izpolniti zamogel. Kakor dober meščan in zvest patriot, ki je svojo domovino močno ljubil, je Kolon svoje veliko in drzno naprejvzetje na prvo svojemu rojnemu mestu, Genua, naprej položil, in Genuezarje pregovoriti skušal, da bi njemu eno barko zaupali, s katero bi se po večernemu velikemu Morju, katero se Atlansko Morje kliče, tako daleč pelal, dokler bi do novih Dežel prišel. Ali Genuezarju so se mu posmehovali in ga li za enega nemarnega sanjalca držali. Pri Francoskem, Angleškem in Portugilskim Dvoru, kjer je on tudi pomoči iskal, ga niso z večji častjo gori vzeli, kakor v Genui. Toti tako velik in moder Mož, gnan od močnega Duha in napolnjen z velikimi mislimi in gorečimi želami za srečo svojih ravenbratov, je povsod bil zasmehovan, zasramovan in zaničevan, kar se vsakemu velikemu Možu zgodi, kateremu je človeška sreča tako močno, kakor Kolonu, pri srci. Ali Kolon, ki je bil Mož trdnega in stanovitega srca, se ni dal skozi nobeno reč ostrašiti in svoje velike misli iz glave spraviti. Zdaj se k Španskemu Kralju Ferdinandu in njegovi Ženi Kraljici Izabeli (ali Elizabeti) poda, njima velikost in obilne dobičke svojega podstopljenja z živimi farbami (ali bojami) pred oči postavi, in njiju zognenimi besedami za pomoč prosi. Pa on je gluhem ušesom trobil. Celih osem let si je vse prizadejal, da bi svoje žele dosegel, − pa vse zapstonj! – Na zadnje se mu vendar osreči, da Kraljičnega Spovednika na svojo stran pripravi in ga pregovori, da Kraljici, od katere je vedel, da je brumna (pobožna) in bogaboječa Gospa, prav z gorkimi besedami na srce položi, kako grozno dobro in Bogu dopadljivo bi bilo, ako bi se nove Dežele nevernikov iznašle, v katerih bi se potlej znala prava Katoliška Vera oznanvati in razširjati. En Franciskanar in še dva druga Duhovna sta si tudi posebno prizadela, Kraljico od te dobrotljive resnice previžati. Izabela se na zadnje vendar da pregovoriti in Kolonu pomoč obljubi; pa denarjev ni bilo zadosti za eno tako veliko podstopljenje. Ona tedaj zastavi svoje žlahtne kamne in druge drage imenitne reči in en Bogatin ji toliko denarjev posvodi, kolikor je treba bilo. Zadnjič Kolon, z častitljivim priimkam Admiral (to je Višji čez vojskne barke), tri majhne Barke pod svoje povelje dobi, in se na sedem let z živežem (življenjam) preskrbi. S silno velikim veseljam se on 3. dan Velikega Srpana ali Avgusta v leti 1492. z svojmi ljudmi v barko podi. Dolgo se po morju vozijo, in nič drugega ne vidijo, kakor nebo in vodo. Mornarji že začnejo mrmrati in godrnjati čez Kolona in mu očitajo da jih je v nesrečo zapelal, da ne bodo nikoli več na suho prišli, in da bodo mogli na morju od vsega hudega konec vzeti. Kolon je bal za res v veliki nevarnosti od puntarskih Soldatov umorjen, ali pa v morje vržen biti. On jih skuša toliko potolažiti, da bi vsaji še tri dni potrpeli, in če tretji dan do suhega ne pridejo, potlej se bodo precej nazaj v Evropo vrnili. − Tretji dan se približa, celi dan se pelajo, in nekjer suhega ne zagledajo − kar na zadnje že v mraku eden na enkrat del iz jamborske preluke zavpije: Zemlja! − Kakor blisk vsi na enkrat ven iz barke na zgornji pod planejo, in od daleč en ogenj zagledajo. Presladko veselje, katero je zdaj njih srca predrznilo, noben človeški jezik ne more popisati. Vsi puntarji zdaj pred Kolonom na kolena padejo in ga z solzami za odpuščanje prosijo, ter mu pri živim Bogu prisežejo, da se ne bodo nikdar več čez njega vzdigujeli. Zdaj se proti tisti strani, kjer so ogenj videli, pelajo, in kadar blizu pridejo, mačke ven vržejo, in celo noč na vodi ostanejo. Drugi dan (to je bilo 12. d. Kozaprska ali Oktobra) se v čolničih na suho prepelajo. Ker ven iz barke stopijo, na zemljo padejo, jo kušnejo, in z gorečim srcem Boga zahvaljo, da jih je z svojo mogočno roko pri življenju ohranil. Zdaj Kolon s svojmi Soldati deželo prehodi in najde, da je Otok, to je kos zemlje okrog in okrog z vodo obdan. Otočani, to je prebivalci tega Otoka, so njih Deželo imenovali: Guanahani; Kolon pa je jo po Špansko imenoval: San Salvator, to je po Slovensko Sveti Odrešenik, za to ker ga je Bog skozi iznajdenje tega Otoka od očite smrtne nevarnosti odrešil. − Kolon je še več drugih Otokov iznašel, in se čez osem mesecev zopet v Španijo nazaj vrnil. Seboj je on mnogo neznanih in dragih reči prinesel: veliko zlata, pavole, polne žakle Amerikanskega popra, natlačene živali in tiče, žive poperle i. v. d. . Španski Kralj Ferdinand in Kraljica Izabela sta ga grozno prijazno sprejela in mu veliko čast izkazala. − Kolon se je v novo iznajden Svet, kateri je poznejša po nevrednim od Amerika Vespuči, Amerika imenovin bil, še trikrat pelal. Pa mejtim v Španiji nevoščljivost ni praznovala. Njegovi sovražniki so ga pri Kralju in Kraljici pričrnili, in obdolžili, da po svojbodnosti hrepeni in išče novo iznajdenih Dežel se polastiti. Oni so Kralja preslepili in podkurili, da je enega od svojih Dvornikov z polnoblastjo za General Inspektorja v Ameriko poslal in mu naročil, da ima Kolonovo zadržanje na tanko preiskati, in če ga bo krivega našel, v Španijo nazaj poslati. Poslani Dvornik je bil prevzeten in hudoben človek. Še preden se od resnice previža, ako je Kolon kriv ali ne, ga pusti precej v železje dati, in vklenjenega v Španijo pošlje. Kakor hitro Kralj od velike krivice, katera je Kolonu sturjena bila, sliši, zdajci zapove, njega svojbodnega sturiti, in njemu železje proč vzeti; pa Kolon ni hotel svojih ketin od sebe dati, temveč je nje kakor dragi spomin svojega nesrečnega življenja noter do svoje smrti skrbno hranil, in na smrtni posteli ukazal, da se mu imajo seboj v grob dati. − On je v Španskem mestu Valadolid od žalosti in grimnosti umrl, in njegovo truplo je na Kraljevo povelje v mesto Sevila preneseno bilo, kjer v veliki cerkvi počiva. Na njegovim pokopališi stoji zapisano: »Kolon je Kraljestvom Kastilija in Leon novi Svet dal.« − Kolon je že v leti 1493. suho Zemljo v novim Sveti videl, katero je Ameriko Vespuči, v Laškem mestu Florenca rojen, v leti 1498, še dalje iznašel. Skozi to, da je Ameriko vse Kolonove pisma od novo iznajdenih Dežel skrbno zatrl, in na vseh deželnih obrazih od novega sveta svoje ime postavil, je to nezasluženo čast zadobil, da je novo iznajdeni del naše Zemlje po njegovim imeni Amerika imenovan bil, ker bi bil imel od Kolona, ime Kolonija ali Kolombija prejeti. − Od šestnajstega stoletja po Kristusovim Rojstvu, so se Evropejski narodi, posebno Španioli, Portugalci, Angleži (Englendarji) in Francozi med seboj vadlali, v Ameriki nove Dežele iznajdti, in selane (ali koloniste) kje poslati. V najbolšim, najbolj cvetečim stani so zedinjene Države ali Dežele v polnočni Ameriki, in Brazilijansko Kraljestvo v poldanski strani. Amerika je petkrat tako velika, kakor Evropa, in še dan današni ni Evropejcem popolnoma znana.
**) Španioli, to je prebivalci Španskega Kraljestva, Španija ali Španska Dežela leži ne daleč za Laškem in Francoskem v poldanski strani Evrope v vročim podnebju, blizu Afrike. Skoraj okrog in okrog je z morjam oblita, zunaj proti polnoči, kjer se Francoskega Cesarstva, in na večerni strani, kjer se Portugalskega Kraljestva drži. (Kaj se pa imenuje v Geografiji ali Popisovanju Zemlje, polnoč, poldan, jutro, večer? Ako se na eni ravnici proti sončnemu vzhodu obrneš, imaš pred seboj; jutro ali jutrovo stran, za hrbtom večer ali večerno stran, na desni (pravi) roki poldan (poldne) ali poldansko stran, in na levi roki polnoč ali polnočno ztran; to so štiri svetove strani.) Španija ima mnoge in prav velike, visoke in strme gore in predgorja (to je, gore pri morju); ter velike devje gozdove. Na Francoski meji so Pirenejske Gore, z velikimi gozdmi zaraščene in na vrhu z večnim snegom pokrite, in se med Francosko in Špansko Deželo od Atlanskega noter do Sreddeželnega Morja petdeset Nemških milj (ena milja ima dve uri) daleč raztegnejo. Zrak (luft) ni v vseh krajih enaki. Proti polnoči, blizu Pirenejskih Gora je mrzel in močviren. V sredi Dežele, kjer malokdaj dežuje, je dostikrat velika vročina in suša. V pol danskih krajih pri morju in blizu Afrike je vreme največ gorko (toplo) in mokro. Zime ni nikdar velike; mraz je tako majhen, da zelišča in rože (cvetice) nikoli ne pozebejo. in Španija je grozno rodovitna Dežela, pa premalo obdelana. Rodi veliko vina, olja, cukra, žofrana, vse sorte sadja; žlahtne konje, lepo živino, in Španske ovce so med vsemi najimenitnejši. Gore dajo veliko zlata, srebra, bakra (kufra ali kotline), železa, svinca, kasitra (cinja), živega srebra, soli i. v. d. r. z Ljudi je v celi Španiji okoli deset milijonov (en milijon je desetkrat sto tavžent ali tisočkrat tavžent); pa nekdaj jih je bilo še čez trideset milijonov. Današni Španioli so vnuki mnogiterih narodov, kateri so eden za drugim v Deželo prišli, in se s časoma med seboj pomesili. Njih jezik je zmes iz Latinskega, Gotovskega (od katerega tudi Nemški pride) in Arabovskega. Oni se Katoliške Vere grozno trdno držijo; med njimi je še veliko prevere in babjih vraž. Španioli so zamoklega, zagorelega obraza, kumrnega in drobnega života; imajo veliko ognja, pa grozno neradi delajo; nekjeri ni tolko beračev in postopačov, kakor jih je v Španiji bilo; pa Francozi so jih že močno potrebili. Španiol je napihnjen in štiman, ersen in se malo smeji, jezi močno podvržen in togoten, m grozno nezaupliv; svoji Gosposki pokoren in zvest; živi zdržno (zmerno) in trezno, in se nikdar ne opijani: za tega volo se mu grozno hudo zameri, katir mu reče: Boraho, to je pijanec, in le med furmani (vozniki) in oslarji se včasih kakšen pijanec vidi. Najlepši lastnosti, katere Španioli imajo, so: stanovita in trdna volja, zvestoba, srčnost in vkupdržanje v nevarnostih l kar v sedanji Francoski vojski, katera že čez štiri leta trpi, celemu svetu očitno skažejo. k V šestnajstem stoletju po Kristusovim Rojstvu je Špansko Kraljestvo silno močno slavelo. Pod Cesarjam Karlnam Petim je bilo največji med vsemi Kraljestvami, katere so do zdaj na sveti bile, tako da se je moglo z vso pravico reči, da v njegovim Kraljestvi nikdar sonce dol ne gre, ker je imel na celi Zemlji Dežele v svojim posestvi. Od kod je tedaj prišlo, da je Špansko Kraljestvo današni dan tak svojo moč in svetlobo izgubilo? Vse na Sveti kratko trpi, stanovitnega tukaj nič ni! Španija je že od nature z velikimi šaci obilno obdarovana. Potem ker so Španioli v leti 1493. pod Kristofam Kolonom Ameriko iznašli, se je natursko bogastvo njih Dežele še bolj pomnožilo (pogmeralo). Kazalo se je od konca, da bo iznajdenje Amerike Španski Deželi veliko sreče prineslo. Pa vse drugače se je na zadnje zgodilo. Veliki šaci zlata, i. d. r., katere so Španioli iz Amerike prinesli, so v njih srcah tak požrešno lakomnost do zlate rude vžgali, da so na enkrat začeli iz svoje domovine v Ameriko vreti, da so poljsko obdelovanje in fabrike v nemar pustiti, in celo pozabili, da jim pridnost in delavnost v materni zemlji obilnejši in bolši sad ter stanovitnejši bogastvo prinesti zamore, kakor rumena, bleščeča Amerikanska ruda. Njih veliko je bilo v kratkim silno obogatilo. Ali kaj je iz tega prišlo? Bogastvo in obilnost sturi človeka nemarnega, lenega, mehkužnega. Bogatin, ker ima vsega zadosti, karkoli njegovo srce poželi, si več ne prizadeva, moči svoje Duše in svojega Telesa vaditi in obdelovati, njegova uboga zapuščena Duša, podoba večnega Boga, enaka postane njivi, katera je vsa z plevleam in trnjam zaraščena; on se sčasoma delat odvadi, začne pohajkvati, postopati, v lenobi živeti, č in vsak človek ve, da iz lenobe in vragljivosti vse pregrehe izvirajo. Ravno to je tudi bogastvo v Španiji napravilo. Zadržanje med ljudstvom se je pokazilo; zlato in srebro je ljudi preslepilo, njih srca popačilo in trdovratne sturilo, in ena smeha in zamehovanja vredna štimanost in prevzetnost je v Španiolih vso ljubezen proti delu pogasila. Kaj je še na dalje iz tega prišlo? Kakor hitro je več zlata in srebra med ljudi prišlo, so vse stvari, vse blago, vse reči za živež in za obleko v njih ceni poskočile, in vsi delavci so dražji postali. Vsakateri je hrepenil, da bi obogatil, pa nobeden ni hotel delati; na zadnje še najpotrebnejših reči za življenje ni bilo v Kraljestvi dobiti; treba jih je bilo iz vnanjih Dežel prinesti pustiti in silno drago plačati. Visoko čislani šaci so hitro na enkrat iz Španije izginili, in kaj so zapustili? Nič drugega, kakor velike pregrehe, nerodovitnost zapuščene zemlje in uboštvo med ljudmi. o Učite se iz tega, ljubi Slovenci, da zlato in srebro in sploh bogastvo človeškemu rodu veliko več škode, kakor prida in pravega dobička prinese.
*) Job ali Hijob, kakor se v svetem Pismi Starega Zakona ali Testomenta bere, je bil imeniten, častit in bogat Mož, v Arabiji (v poldanski Aziji blizu Palestine ali oblublene Dežele). Pri vsi svoji sreči in časti ni vendar nikdar na Boga pozabil, se ni prevzel, in proti revnim in ubogim ni bil trdega in neusmiljenega srca, kakor veliko takih ljudi, kadar jim dobro gre. Svojim otrokom je bil zvesti in ljubeznivi Oče, kateri je zanje molil, in ven in ven skrb imel, da bi v kakšno pregreho ne padli; on je nje vsekozi k dobremu opominjal. in z lubenijo posvaril, kadar so kaj pregrešili. Proti slednemu človeku je bil pohleven in pravičen. Kakor v sreči, tako tudi v nesreči je on zmeram stanovitno bogaboječ (pobožen) in pravičen Mož ostal. Velike in mnogitere so bile nesreče, katere so njega zadele. On je imel deset otrok, velike črede ovac in goveje živine, veliko njiv in travnikov (snožeti), dosti pastirjev in hlapcev. Ali ob vso to časno srečo in ob vse bogastvo je on v kratkim prišel. Tu so mu zmeram eden za drugim hodili pravit, da ga je ena nova velika nesreča zadela. Prvi mu pride povedat, da so mu Arabovski tolovaji govedino in osle odgrnili, in pastirje pobili. Drugi mu kmalu potem pošto prinese, da je strela ovce in pastirje ubila, in da so vsi zgoreli. Tretji pride povedat, da so mu Kaldejski tolovaji (razbojniki) vse kamele vzeli in pastirje pomorili; in mejtim ker ti pripoveduje, pride četrti, in prinese žalostno pošto: da je en silno velik vihar njegovo hišo, v kateri so vsi njegovi otroci veseli vkupaj bili, podrl in vse otroke do smrti pobil. Kakor človek in Oče, kateri je svoje otročiče prisrčno ljubil, ni mogel drugače, kakor skozi take žalostne pošte se grozno prestrašiti in taiste silno močno si k srcu vzeti. Od prevelikega strahu in bridke žalosti omedli. Pa potem kadar spet k sebi pride, njegovo srce mirno postane, on se v voljo Božjo poda, in tako moli: »Bog je dal! Bog je vzel! Bodi hvaleno ime Gospodovo!« Potem ker ga je bil Bog z takimi velikimi križi in nadlogami obiskal, je njegovemu životu take grozovitne bolezni, in strašne bolečine poslal, da si nobeden ni v vsani enega človeka izmisliti, kateri bi bil bolj bolan (bolan), reven in nadložen, kakor je Job bil. V vseh teh neizrečeno velikih revah in nadlogah ni imel enega samega pravega zastopnega in usmiljenega prijatelja, kateri bi bil njega miloval in potroštal. Njegova bližna hudobna žlahta je njemu njegovo revščino in nesrečo skozi to še večji delala, da ga je dolžila in rekla: da se je le pričo drugih ljudi tako brumnega (pobožnega) in pravičnega hlinil, skrivaj pa je hudoben in krivičen človek bil; za to ga zdaj Bog za volo njegove hinavščine očitno pokori (štrafuje, koštega). O kako močno je to moglo njegovo srce raniti, ker mu je vest dejala, da ni nobene pregrehe kriv!
Job je spoznal, da človek pred Bogom ni nikdar brez vsega greha in dolga; pa je zmeram stanovitno trdil, da vsegavedajoči Bog njegovo nedolžnost pozna, in da on zavolo svojega dosedajniga življenja čisto in mirno vest ima.
Ako češ vesel živeti, Gledaj skrbno, da spoznaš, Kak potrebno je na sveti, Da nedolžno vest imaš. Dim je čast, bogastvo mo vse reči, Ako srce čisto in mirno ni.
Ker Job v vseh svojih velikih nadlogah in nesrečah, katere je mogel prestati, ni nikdar nehal (henjal) Bogu pokoren biti, in na njega zaupati, ga je Bog na zadnje popolnoma od vsega trpljenja rešil. On mu je zopet to lubo zdravje dal; in ga še enkrat tako bogatega sturil, kakor je pred bil; ga je spet z otrocmi požegnal, in mu dodelil, da je še potlej sto in štirideset let živel in vnuke do četrtega roda dočakal.
Katir v trpljenju no težavi Zaupanje v Boga postavi Letemu Bog, k je usmiljen in dober Oče, Ki svojim otročičem nikdar hudo noče, Dobrotljivo roko poda, In ga odreši iz zlega. 
